Besede-kot-podobe
Srečanja jezika in podobe imajo dolgo zgodovino, saj segajo vse do antičnih zapisov, pesnitev zgodnjega krščanstva in iluminiranih srednjeveških rokopisov.
Toda zlasti v 20. stoletju – v obdobju, ki ga je zaznamoval izbruh novih komunikacijskih in informacijskih tehnologij – so avantgarde in neoavantgarde še bolj zaostrile že tako zapleteno razmerje med njima. S prihodom kubizma, s katerim se je slika odrekla funkciji zvestega reprezentiranja obdajajoče realnosti in pridobila visoko stopnjo avtonomije, se je začelo vključevanje besed v podobo. V kubističnih iznajdbah so se v podobah z drugimi, naslikanimi ali resničnimi slikovnimi elementi povezali kolaži, črke, besede in besedila, izrezana iz časopisov. Besede so postale primarni likovni elementi in njihov pomen je stopil v ozadje. Osvoboditev besed izpod diktata jezikovnih pravil in njihova likovna uporaba sta dobili poseben zagon z neoavantgardami po drugi svetovni vojni v formulaciji vizualne in konkretne poezije. Pesniki so postali raziskovalci vizualnih struktur, pri čemer so se iz poezije pogosto premaknili v polje likovne umetnosti, in pojavila so se dela, ki so uvedla zmedo v jasno ločevanje besed in podob. Poleg tega je branje postalo prostorsko izkustvo, kajti pesmi so se začele spreminjati v likovne in taktilne objekte ter prestopati meje medijev, kot sta slikarstvo in kiparstvo. Podobno smo se opazovalci spremenili v aktivne udeležence v umetnikovem razmišljanju in miselnih igrah. Raziskovanje poezije se je nadaljevalo s konceptualno umetnostjo in radikalne prakse v poeziji so nam razkrile elementarne procese poetičnega ustvarjanja, hkrati pa so papir, svinčnik in besedo spremenile v pesniške objekte. Štirje primeri tukaj, ki segajo od nadrealizma do neoavantgarde, in konceptualno raziskovanje odnosa med besedami in podobami kažejo, kako zelo raznoliko je lahko njihovo prepletenje.
